[This post is in Slovenian because it started out as a response to this post by Pozicija Ženska, evoking sympathy for the downtrodden in this economic state.]

Kadar se okolje v kratkem času krepko spremeni, to najbolje preživijo fleksibilni, najslabše pa okorni in okosteneli. Efekt tako imenovanih "socialno odgovornih" politik je, da v imenu zaščite tistih, ki jim že tako ali tako v redu gre, maksimizirajo okornost gospodarstva. Zakoni, namenjeni preprečevanju prilagoditev in sprememb, nudijo podpornikom "stabilne" službe in "spodobne" plače brez "pretresov" - dokler ne pride do sprememb, ki jih zakoni ne morejo preprečiti. Ko začne voda segati do grla, se pokaže resnična narava zakonodaje, ki skrbi za "stabilnost": je kot mlinski kamen okoli vratu.

Če ne bi bilo davka na dohodke, licenciranja poklicev in cele serije drugih zakonskih ovir, bi tisti, ki so izgubili službe, lahko našli druge začasne vire, s katerimi bi si zakrpali vire dohodkov. Lahko bi šli vozit taksi, kosit travo, lahko bi ponudili trgu svoje spretnosti - kakršnekoli že so - za tak denar, kot se soljudem zdi vredno plačati.

Ampak to ni sistem, ki ga imamo. Sistem, ki ga imamo, ne dovoljuje fleksibilnosti. Poudarja dolgoročno, stabilno, poštempljano, overovljeno, licencirano, obdavčeno, organizirano.

To se da, kadar je svet nespremenljiv in predvidljiv.

A ta hip ni.