Most of my posts are in English. This is for my 3 readers in Slovenia.

Vsa nesreča, ki danes ugonablja ljudi, izvira iz polzavestnega občutka, ki ga imamo čuteči ljudje, da živimo v svetu, ki je uperjen proti človeku. Globoko v sebi vemo, da je tako; hkrati pa verjamemo v veliko namernih laži, ki so proti-človeške.

V tem svetu JE mogoče biti srečen in funkcionalen človek, če ozavestiš in nato zavrneš VEČINO proti človeku uperjenih laži. Ampak zavrniti te laži pomeni zavrniti ustroj sveta. Tudi ni dovolj samo zavrniti laži, temveč je treba posvojiti vrednote, po katerih svet tolče in mendra.

Nesreča izvira iz tega, da smo od otroštva dobesedno cepljeni proti vsemu, kar je človeško, funkcionalno in osrečujoče. Namesto tega smo indoktrinirani z idejami, ki so robotske, onesrečujoče in smrtonosne.

Propaganda zdaj dosega svoj vrhunec, saj verjetno bolj fundamentalnega zanikanja, kot da je moški moški, in ženska ženska, ne more biti. Kadar smo začeli otrokom rezati penise in to imenovati ljubezen, ne moremo več iti dosti dlje. Lahko samo še žrtvujemo lastne potomce na oltarju, kar pa v resnici že desetletja počnemo, saj točno to so cepiva.

V zadnjih letih je postal znan naslednji izsek filma My Dinner with André, ki sta ga leta 1981 napisala in posnela André Gregory in Wallace Shawn. Oba sta najbolj znana po tem filmu.

 

 

Potrebno je omeniti, da sta oba žida, ker je film dobesedno posut z mimogrede pljuvanjem po nacistih. Namen tega je utrditi propagando, kako so nacisti zli, pa da ni slučajno problema pri židih.

Če odmislimo to propagando, je film zanimiv in vreden ogleda.

V filmu gledališčnika André in Wally igrata na pol domišljijski, ampak pretežno resnični verziji samih sebe, ki se pogovarjata na večerji.

To je to. Cel film je ta večerja. Če si ga bralec ogleda, si lahko pripravi juho, glavno jed in kavo in bo končal obed skupaj s karakterjema v filmu.

V filmu so reference na žene in otroke. Tudi tu so imena resnična.

Film v resnici govori o problemih sveta, kot ga ustvarjajo židje. Ker sta ustvarjalca žida, se o problemih seveda govori, kot da enostavno so, sami od sebe. Brez vzroka. Po ogledu filma imaš vtis, da ni rešitve, ker ti seveda ne morejo povedati, da je te probleme že nekdo poskušal rešiti, pa je bilo treba številna mesta zravnati z zemljo in žrtvovati 27 milijonov Rusov, da bi se rešitev zatrlo. Zdaj pa se ljudi, ki so poskušali biti človeški, očrnjuje kot najzlobnejše možne demone na svetu. Zgodovino pišejo zmagovalci - ne po resnici.

Prevod 3-minutne scene:

- Ampak zakaj misliš, da je tako? Ali je enostavno, da so ljudje danes leni, so zdolgočaseni? Ali smo enostavno zdolgočaseni, razvajeni otroci, ki se že cel dan valjamo po banji, se igramo s plastično račko in si mislimo, "Hja, kaj pa lahko jaz storim?"

- Okej. Ja! Zdolgočaseni smo. Vsi smo zdaj zdolgočaseni. Ampak ali si kdaj pomislil, Wally, da je proces, ki ustvarja ta dolgčas, ki ga vidimo v svetu, nezavedna oblika pranja možganov, ki se samo od sebe obnavlja? Ki ga ustvarja totalitarna svetovna vlada, osnovana na denarju? In da je vse to bistveno bolj nevarno, kot si človek misli? Da ni samo vprašanje preživetja posameznika, Wally, temveč da nekdo, ki je zdolgočasen, spi? In nekdo, ki spi, ne bo rekel ne? Stalno srečujem te ljudi. Pred nekaj dnevi sem srečal tega možakarja, ki ga zelo cenim, švedski fizik, Gustav Björnstrand. Rekel mi je, da ne gleda več TV, ne bere časopisov in ne bere revij. Popolnoma jih je odrezal iz življenja, ker zares misli, da zdaj živimo v neki Orwellovi nočni mori, in da vse, kar slišiš danes, prispeva k temu, da te pretvarja v robota. Ko sem bil na Findhornu, sem spoznal izrednega angleškega strokovnjaka za drevesa, ki je življenje posvetil reševanju dreves. Pravkar se je vrnil iz Washingtona, kjer je lobiral za ohranitev sekvoj. Star je 84 let, vedno potuje z nahrbtnikom, ker nikoli ne ve, kje bo bil jutri. Ko sem ga srečal na Findhornu, mi je rekel - Od kod ste? Odgovoril sem, New York. Rekel je - A, New York, zelo zanimiv kraj. Ali poznate veliko njujorčanov, ki stalno govorijo, da želijo oditi, ampak nikoli ne odidejo? In rekel sem, o ja. Vprašal je - Zakaj mislite, da ne odidejo? Podal sem mu različne banalne teorije. Rekel je - O, mislim, da sploh ni tako. Rekel je - Mislim, da je New York model za novo koncentracijsko taborišče, kjer so taborišče zgradili zaporniki sami, in zaporniki so stražarji, zato imajo ponos na to stvar, ki so jo zgradili; zgradili so svoj lasten zapor; zato obstajajo v shizofrenem stanju, kjer so hkrati stražarji in zaporniki, in posledično več nimajo - ker so bili lobotomizirani - sposobnosti, da bi zapustili zapor, ki so ga naredili, ali da bi ga sploh videli kot zapor. Segel je v žep in potegnil ven seme drevesa. Rekel je - To je bor. Dal mi ga je v dlan in rekel - Uidi, preden je prepozno. Vidiš, dejansko, zadnji dve ali tri leta imava s Chiquito ta res neprijeten občutek, da bi zares morala iti ven. Da bi se res morala počutiti kot židje v Nemčiji v poznih 30-ih - treba je ven! Seveda, problem je, kam iti? Ker zgleda precej očitno, da gre cel svet v isto smer. Vidiš, mislim, da je precej možno, da so 60-ta leta predstavljala zadnji plamen človeškega bitja, preden je bil pogašen, in da je to zdaj začetek preostanka prihodnosti. Od zdaj naprej bodo samo še vsi ti roboti, ki hodijo okoli - ne čutijo nič, ne mislijo nič, in nikogar ne bo, ki bi jih opomnil, da je nekoč obstajala vrsta, ki se ji je reklo človek, z občutki in mislimi. In da se zgodovina in spomin ravnokar brišeta, in da se kmalu nihče več ne bo spomnil, da je na planetu kdaj obstajalo življenje.

Še vedno smo v istem - le slabše, 42 let kasneje.